Večkrat se zdi, da nam čas uhaja iz rok, vse več je strahov, veliko je že poznanih zgodb o izgorelosti, hkrati pa tudi besed o tem, da se moramo aktivirati in spraviti v akcijo.

Kje je torej ta zdrava – razumna meja med aktivnostjo in počitkom? Kako naj v tem razburkanem življenju ujamemo notranji mir?

Našo osebnost tvorijo misli, čustva in dejanja. Zaradi vedno enakih misli ostaja naša prihodnost nespremenjena. Medtem ko negativne misli, ki izvirajo iz preteklih izkušenj, zavirajo naše dobro počutje in našo produktivnost, nove, pozitivno naravnane misli tvorijo novo resničnost!

Se sliši kot lari-fari? Zadeva je v principu povsem enostavna in znanstveno – nevrološko dokazana:

Z vidika nekoga, ki praktično nikoli ni imel problema reči ne nečemu ali nekomu, si je težko predstavljati, zakaj je potrebnih toliko knjig o samopomoči na temo Kako reči ne. Težko si je predstavljati, da imajo ljudje res težave z besedico ne, s tem, da zavrnejo povabila, prošnje, včasih zahteve.

Ko me je prijateljica nekoč opisala kot osebo, ki zna poskrbeti zase, sem zaznala, da me ta opis moti. Ima namreč negativen prizvok. Navajena sem, da ko za nekoga rečemo: „Ta pa že zna poskrbeti zase,“ mu s tem ne laskamo. A obstaja več različnih načinov, kako poskrbeti zase.

Poskrbeti zase na račun drugih je nekaj popolnoma drugega kot poskrbeti najprej zase zato, da lahko potem poskrbiš tudi za druge.

Rahlo egoistična postavka, kajneda? Da in ne … Če se za njo skriva pomanjkanje sočutja, empatije in upoštevanja živih bitij, ki vas obdajajo, seveda je. Če pa izhaja iz dejstva, da je število »izgorelih« ljudi vse večje, pa niti ni.

Ljudje smo družbena bitja, ki ne moremo delovati v družbi brez pravil, saj bi to pomenilo kaos, na drugi strani pa ne moremo mimo dejstva, da smo samo ljudje, nenehno prilagajanje družbenim pravilom ali celo (večkrat nezavedno) podrejanje družbenim pričakovanjem pa nas zato utrudi.

O čem torej govorimo tokrat?

Pa si za začetek natočite kozarec vode. Spijte ga do polovice in občutite blagodejnost telesne hidracije. Zazrite se vanj. Je kozarec napol poln ali napol prazen?

Imate že splanirane decembrske praznike? Do potankosti? Po urah?

Ali se vaše veselje že utaplja v opombah vašega planerja?

Danes, ko smo dnevno vpleteni v nenehen nizko intenziven stres, ki je zelo škodljiv za naše psiho-fizično zdravje, je še toliko pomembnejše razbijanje rutine! Ni posameznikovega in družbenega napredka, če ni premikov, in tokrat bomo spregovorili o fizičnih!

Nihče namreč še ni »zrastel« v svoji coni udobja. Čas je torej, da se izvijete iz svojega »kokončka« in se podate v brezmejni svet doživetij.

Zakaj si je dobro postaviti nove fizične izzive?

Ko svoje telo šokiraš, ga vržeš iz cone ugodja in povzročiš enkraten visoko intenziven stres, ki vpliva na nadgradnjo. Redna telesna vadba, ki vsebuje tudi visoke napore, dodatno pripomore k temu, da žleze, ki izločajo stresne hormone, delujejo z manjšo aktivnostjo ob stresnih situacijah. Telo se sčasoma navadi na večji napor, zato potrebuje višji stimulus za aktivacijo hormonskih žlez. Istočasno se niža nivo dolgotrajnega nizko intenzivnega stresa, ki je danes ves čas prisoten, razbijemo našo rutino, se presežemo ter dosežemo nove uspehe na določenem področju telesne in psihične pripravljenosti.

Ste eden tistih, ki že mislijo na nove novoletne zaobljube? Morda pa se vam te zdijo preveč klišejske?

Sama sicer ne vem, zakaj bi moral biti za pozitivne premike odgovoren mesec januar in zakaj ne, recimo, kar (pogosto bolj mračno obarvani) november. Ampak ja, v končni fazi to ni pomembno, temveč je pomembno to, da se sami v tem obdobju počutimo pripravljene, in to, da se nadgrajujemo. Pa naj bo to s podporo splošnih družbenih navad v januarju, ali pa kar takoj, ko vas zagrabi, najbolje še isti dan.

Si torej želite spoznati kaj novega, dobiti nove izkušnje, ali pa, recimo, shujšati, pridobiti nekaj novih mišic?

Vsekakor je pomembno dejstvo, da ljudje v življenju rabimo nove izzive in smo tu in tam potrebni sprememb. Zakaj? Ker nas vsak nov izziv vrže iz cone udobja in nam razbije rutino in ker gradi našo osebnost, ker nas nadgrajuje.

V današnjem času obstajajo splošno znane zahteve (sistema in nas samih), da strogo načrtujemo poteze in pozabljamo na možnost spontanih odločitev. Zastavljeni cilji so seveda pomembni, prav tako do neke mere določen nadzor nad situacijo in nad življenjem samim, vendar ta ne sme preiti v pretiravanje. Vsakodnevna rutina nas lahko pelje v enostavno kljukanje dnevnih seznamov, ob tem pa pozabimo na pravi pomen življenja. Pogosto si tudi preprečujemo izbiro raznovrstnih poti zato, da bi dosegli zastavljene cilje, in se osredotočamo na eno samo možnost. S tem onemogočamo brezmejno kreativnost, se ne zabavamo in sami sebe oviramo pri ustvarjanju novih pozitivnih izkušenj.